Eva Senčar, Nedelo, ned, 02.02.2014
Povezava do originalnega članka: http://www.delo.si/zgodbe/nedeljskobranje/konoplja-zdravilna-za-telo-in-zemljo-slastna-na-krozniku.html
Darja Kürner, profesorica športne vzgoje iz Mošenj pri Radovljici, je v času, ko se ji je po hudi bolezni začelo vračati zdravje, podedovala družinsko kmetijo. To je bilo sporočilo, naj nadaljuje tradicijo ekološkega kmetovanja. Konopljo, ki jo je posejala, predeluje v olje, zrnje in moko. Jedi iz nje so zdravilne, zatrjuje. Pa tudi okusne in hranilne, smo se prepričali.
Na kuhinjskem pultu je razpostavila jedi, ki jih je pripravila pred našim prihodom. Vse so nedoločljive rjavkaste barve, morda z odtenkom zelene – razen belega skutnega namaza in svetlo zelene juhe s porom. Olje bi po gostoti lahko bilo oljčno. A je konopljino. Kruh je najbolj temen, kar sem ga kdaj videla, pecivo spominja na makovo – oboje iz konopljine moke; edino smoothie je z dodatkom pese rdečkast. Povsem zelena je čajna mešanica iz cvetov, zrna in lističev – konoplje – in ima okus in vonj po meti. Darja pritrdi: brez mete bi bil čaj skoraj brez okusa.
Marsikoga šele bolezen zdrami, da najde energijo in začne razmišljati o sebi, si prisluškovati, pričenja svojo pripoved o začetkih kmetovanja. O hudi bolezni ji ni težko spregovoriti. Ker se je bolezen zdaj umaknila. Ker je svojo prirojeno nujo po gibanju in telesno aktivnost iz časa, ko je bila predavateljica športne vzgoje na ljubljanski filozofski fakulteti, prenesla v delo na kmetiji. Takrat je k njenemu pedagoškemu poslanstvu spadalo predajanje zavedanja o pomenu zdravega načina življenja: gibanja in zdrave prehrane. Izoblikovala je splošni izbirni predmet Šport in humanistika, ki je postal del rednega programa bolonjskega študija. Mimogrede, lani je ta program predstavila na kongresu o univerzitetnem športu v Kazanu. Očitno ji je prirojena tudi ustvarjalnost.
Čudna usodna bolezen
Zaradi bolezni se je upokojila malo prej. »Svoji usodi kljub privrženosti zdravemu načinu življenja nisem mogla ubežati. In ko sem podedovala kmetijo, je v meni oživel spomin na srečno mladost.« Malo nostalgije in le malo ostanka grenkobe je v teh besedah, predvsem pa veliko upanja in optimizma, ki kar puhti iz sogovornice. »Človek se znajde pred razmislekom, kaj je zanj resnično dobro. Soočiti sem se morala s tem, da se dolgo nisem zavedala, da sem z načinom življenja zanikala sebe in potrebe svojega telesa ter da sem svojo vzdržljivost preizkušala do skrajnih meja.« Njena bolezen je avtoimunska, imenuje se amiloidoza. Za njo morda zbolita dva Slovenca na leto. Opredelili bi jo lahko kot skupino bolezni, ki so posledica čezmernega odlaganja beljakovin v različna telesna tkiva. Darji so jo diagnosticirali zaradi otekanja sklepov in zastajanja tekočine, ker njena ledvica niso več delovala pravilno.
Bolezen ji je močno spremenila življenje: zdravila se je z agresivnima kortikosteroidno terapijo in kemoterapijo, na koncu pa ji je življenje ohranila presaditev matičnih krvotvornih celic. Preiti je morala na strogo dieto. »Na policah v trgovini zame ni bilo več ničesar primernega. Moj imunski sistem je bil uničen, vsaka hrana, v kateri so bili sledovi pesticidov in umetnih dodatkov, je bila zame strupena. Zavedela sem se, da si bom opomogla le z zdravo naravno hrano. Začela sem uživati divje rastline, regrat, koprive, sočila sem celo trave, zeli in plevele. Kako neverjetno, da je ravno v tem času prišla dediščina mojega očeta. Ko sem razmišljala, kako se lotiti kmetovanja, ob tem pa upoštevati površino, svoje znanje in trenutne finančne zmožnosti ter podnebne značilnosti, mi je takoj prišla na misel konoplja.« Lani je prvič posejala konopljo, ajdo in piro.
Briket namesto keksa
Intenzivno si je nabirala tudi znanje, se izobraževala na kmetijsko-gozdarski zbornici, zdaj pa obiskuje predavanja o biodinamičnem kmetovanju. »Od začetka bolezni je moje življenje vodilo intuitivno prisluškovanje sami sebi, moji notranjosti. Intuicijo kar nekako zatremo, to storimo že pri majhnem otroku. Ko se recimo starši sporečejo, otrok čuti, da je nekaj narobe, čeprav mu to poskušajo prikriti. Tako mu zamegljujejo intuicijo, ga zbegajo. Zato je tako pomembno, da so odnosi v družini iskreni, pa tudi če niso idealni.«
Ko daš konopljina zrna v stiskalnico, na eni strani priteče olje, na drugi se iz ventila izvija ostanek, ki je še najbolj podoben rjavozelenim storžem, le da človek ne ve, kateremu drevesu bi jih prisodil. Prav dobri so, ponudi iz sklede, v kateri so naloženi v piramido. Rada jih grizlja tako mimogrede ali zvečer ob televiziji. »Po njih nimam nobene potrebe po sladkih prigrizkih.« Pokusim. Zagrizem in je hrustljavo, pod zobmi se vda z lahkoto, čeprav so briketi trdi na otip, okus se od nevtralnega pomakne k rahlo grenkemu, a ne motečemu. Nasitno je, pove, ne napenja. Konopljina zrna so bogata z maščobo, vsebujejo je tudi 20 do 25 odstotkov, odvisno od sorte in letine. Dve skledici sta na pultu, v njih dve na pogled različni oljni tekočini: ena je bistra temno olivno zelena, druga motna. Pokaže na visok steklen kozarec, v katerem se je olje štiri dni bistrilo; na dnu je usedlina, na vrhu bistro olje. To nataka v steklenice za prodajo, goščo uporabi zase: vsako jutro žlico na tešče. Čez pol ure popije skodelico čaja, nato smoothie.
Stiskalnico, ki je bila njena prva naložba, ima v kleti. Takšno s počasnimi vrtljaji, poduči. »V stiskalni komori, v kateri se zrno tre, temperatura ne sme preseči 40 stopinj. O konoplji, njenih lastnostih in značilnostih, pridelovanju in predelovanju, zakonski ureditvi in medicinski aplikaciji je izvedela vse na prvem svetovnem kongresu o konoplji, ki je bil pri nas v Lendavi avgusta 2012. Pa tudi o tem, zakaj je bila nekoč priljubljena industrijska rastlina, pa so potem kmetje nanjo skoraj pozabili, vse do pred nekaj leti. »Razumem odziv farmacevtske industrije, ki je zagotovo v ozadju premnogih zakonskih omejitev njenega glede uživanja in gojenja. Ker je pač tako bogata z zdravilnimi učinkovinami za številne bolezni. S konopljinim oljem in jedmi se da dobro uravnavati krvni sladkor in tlak, s hašiševo smolo zdravijo bolezni, kot je rak. Industrijska konoplja ima zanemarljiv odstotek THC, snovi s psihoaktivnim učinkom (le dve desetini odstotka sta dovoljeni), ki ne le omamlja, temveč tudi zdravi. A zdravilni so tudi konopljini izdelki, ki te snovi po predelavi ali kuhanju ne vsebujejo več. Sama sem si po letu dni rednega uživanja izboljšala krvno sliko – hemoglobin in število levkocitov.
THC je samo v zelenem semenu, največ ga je v cvetu, preden začne seme zoreti. Cvet je smolnat, in ko nabiram vršičke za čaj, imam lepljive prste. V čaju resda ni skoraj nič več THC, a pomirja zaradi eteričnih olj in smol. THC ne vsebuje noben prehranski izdelek, so pa ti bogati z minerali in vitamini ter imajo najbolj idealno razmerje med omega 3 in omega 6 maščobnimi kislinami ter gamalinolensko kislino, ki jo vsebuje redkokatero živilo. Vse te esencialne maščobne kisline, ki so nujne za življenje, a jih naše telo samo ne tvori, skozi celične membrane prenašajo hranilne snovi in kisik. Zato je proizvodnja energije v vseh telesnih celicah večja, ne utrudiš se hitro, lažje misliš, bolje vidiš, povečuje se odpornost, krepi imunski sistem.« Darjin sin Miha, član alpske smučarske reprezentance, pa si konopljino moko kot beljakovinski dodatek zmeša v sadne ali zelenjavne šejke.
Darja redno spremlja najnovejša dognanja vodilne avtoritete, raziskovalca Gianpaola Grassija, direktorja CRA-CIN iz Roviga, ki dvajset let intenzivno proučuje vsebnosti različnih vrst kanabinoidov v različnih sortah medicinske konoplje in zdravilne učinke na različne bolezni. To je edini inštitut v Italiji, kjer lahko gojijo medicinsko konopljo v zaprtih rastlinjakih in njeno delovanje preizkušajo za zdravljenje različnih bolezni.
Male skrivnosti konopljine kuhinje
Pripravila je jedi, ki so primerne za zaposlene. Niso sofisticirane, temveč zdrave in domače, poudari. Njihovega okusa pa se vsakdo ne navadi kar takoj, pove izkušnje iz svoje družine. Smoothie je iz surove rdeče pese in korenčka, ki ju je najprej nastrgala, nato pa v posodo dodala še banano in kivi ter žlico konopljine gošče. Preden zmeša s paličnim mešalnikom, doda nekaj vode in orientalske začimbe: kurkumo, cimet, klinčke, kardamom in ingver, vsakega po žličko. »Vse te začimbe imajo eterična olja, so razkužilne in zdravilne, pravo nadomestilo antibiotikov.« Preden postreže, potrese z žlico konopljine moke. Pokusim: še najbolj prevlada okus cimeta.
Moka je bogata z beljakovinami in minerali, balastom, nima pa maščob. Je izrazito temne barve, tak je tudi kruh. Poln je konopljinih beljakovin, ki jih bolj očiščena moka vsebuje 40 odstotkov. Danes so te beljakovine priljubljene med športniki kot prehranski dodatek.
Konopljina zrna, oluščena ali neoluščena, so bogata tudi z maščobami. Tokrat jih je uporabila za francosko porovo-krompirjevo juho, ki jo je začinila z muškatnim oreščkom in posušeno zeleno, ki je naravni ojačevalec okusa. »Tako se izognemo jušnim kockam in ne zabrišemo naravnega okusa jedi. Če bi že otroku ponudili hrano brez umetnih dodatkov in sladkorja, bi se zlahka navadil prvinskega okusa.« Skuta je izjemno preprosta za pripravo, pojasni: le rahlo jo je posolila in zmešala z oljem in oluščenimi zrni.
Konopljo je lani posejala na dobrem hektaru, za to je porabila 30 kilogramov zrnja, pridelala pa ga je 1200 kilogramov. Jeseni je na njivi, kjer je bila prej konoplja, posejala piro, kjer je bila lani ajda, bo letos sejala konopljo, ajdo pa kot dosevek, ko bo požela piro. Lani je posejala konopljo sorte fedora 17, letos bo morda katero drugo, ki jo bo določil pravilnik. Svojega semena ne sme uporabljati, pove z obžalovanjem.
Konoplja tako rekoč nima odpadka. Iz slame napravijo bale; te uporabi Tomaž Sušnik, lastnik konopljarne, ki je v Kapljah pri Vranskem začel predelavo konopljine slame v vlakna za izolacijsko volno in granulat za uporabo v gradbeništvu. Kmetje so namreč slamo doslej prodajali v Avstrijo.
Zemljo bo Darja plemenitila samo s kolobarjenjem. »V ekološkem kmetovanju ne uporabljamo mineralnih gnojil. Rastline bom pametno vrstila. Za žiti, ki so veliki porabniki dušika v tleh, bom sejala metuljnice, recimo črno deteljo, grah, fižol, ali pa facelijo ali ajdo za zeleno gnojenje; ko posevek zraste, ga pokosimo in podorjemo. Konoplja ne potrebuje hlevskega gnoja, niti pira niti ajda ga ne. Letos sem zorala še njivo za lan.«
V podnebnih razmerah, kjer so poletja vroča, lahko pa tudi sušna, moraš prilagoditi svojo kulturo, resno pojasni. Suša, kakršna je bila lani, ko so bile v tleh že centimetrske razpoke, konoplje ni prizadela, kot lahko prizadene recimo posevek koruze.
Nadaljevanje izročila
Od staršev je prejela izročilo. »Veš, kako moraš delati z zemljo, kako in kdaj sejati, kako obdelovati, gnojiti, pospraviti pridelek. Za tako kmetijo, kot so jo imeli starši, je treba izpolnjevati pogoje. Bila je tipična slovenska kmetija z največ desetimi hektari zemlje, sadovnjakom, gozdom, polji, travniki. Treba je bilo pridelati hrano za živino, živali so bile za mleko, meso, maščobo in gnojenje. Kupili smo samo sladkor, olje in sol.«
Nima skrbi, da finančno ne bi zmogla: »Nisem vezana na zaslužek, imam pokojnino. Želela bi si edino večjih ekoloških tržnic, kajti večina mest v bližnjih krajih na Gorenjskem je že zakupljenih in ni dovolj prostora za nove ponudnike.« In tako je bila Darja Kürner, upokojena profesorica telesne vzgoje, konec decembra, kljub vlažnemu hladu, pod volnenim pokrivalom videti dobrovoljna, čeprav je več ur stala za svojo stojnico na osrednji ljubljanski tržnici; pred njo pa lično pakirani izdelki v papirnatih vrečkah in temnih stekleničkah, ki so takoj pritegnili moj pogled. Takrat mi je z velikim veseljem predstavila svoje izdelke, mesec pozneje pa mi v svoji kuhinji razgrinja načrte: »Če bom kolobarila pametno, lan, rž, pšenica, oves in ječmen, ki jih bom postopoma dodajala v svoj izbor, ne bodo mogli izčrpati zemlje. Tudi sadovnjak, ki ga je zasadil že oče, bom obnovila in zasadila visokodebelne sorte jablan, hrušk, češenj in sliv.«
Vir: http://www.delo.si/zgodbe/nedeljskobranje/konoplja-zdravilna-za-telo-in-zemljo-slastna-na-krozniku.html
